Mehika - splošne informacije

Zaradi velike raznolikosti in kompleksnosti se mehiška kuhinja postavlja ob bok francoski in kitajski. Vendar tradicionalna mehiška hrana sama po sebi, v nasprotju s splošnim prepričanjem, ni pekoča, temveč precej mila. Pekoče omake so za ljubitelje vročih začimb dodane ob jedi. Če želite pri naročanju za neko jed vprašati, ali je pekoča, uporabite izraz: ?Es picante? ali pa enostavno ?Pica? (Pekoče?). Obiskovalec v Mehiki ne ostane lačen, niti na avtobusu ne. Ulični prodajalci na postajah prodajajo sladkorčke, tortas, oreščke in kakšne sladolede kar čez okno avtobusa. Ceste glavnega mesta so ponavadi polne taqueríasov (pekov tortillij), kjer vam sveže tortilje napolnijo z različnim mesom, pekočimi omakicami in podobnim. Ravno tortilje so verjetno najbolj poznana mehiška hrana. To so nekakšne koruzne ali pšenične palačinke, v katere lahko zavijemo meso ali zelenjavo, jo pomakamo v omake,... Druge zanimive jedi so bizchochos, to so sladki piškoti ali pecivo, ki jih ponavadi jedo za zajtrk. Huevos rancheros so jajca na oko na tortilji, dodan je paradižnik. Ta jed se prileže za zajtrk ali za kosilo. Tacos je ocvrta tortilja s kuhanim mesom, ponavadi posuta z avokadom, kremo in omako. Tamales je kuhano koruzno testo z mesom in chilijevo omako, ovito v bananin list ali koruzno luščino. Chilaquiles je zelo popularen zajtrk, gre za tortiljin čips v omaki iz paradižnika s čebulo in sirom. Mole poblano je kuhano puranje meso s temno omako, narejeno iz chilija, začimb, oreščkov in malo čokolade. Enako omako uporabijo tudi pri drugih jedeh. Glavna riževa jed iz Mehike pa je Arroz a la Mexicana, ki vsebuje (poleg riža seveda) grah, korenje in paradižnik. Ensalada de nopalitos pa je narejena iz opuncijevih listov (to je kaktus), začinjena je s čebulo in posuta s sirom. Nekakšna nacionalna jed Mehike pa so chiles en nogada zaradi barv, enakih mehiški zastavi. Zelene chilije napolnijo z mesom in mandlji, prekrijejo z orehovo omako in posujejo z jedrci granatnega jabolka. V mehiški kuhinji je prostor tudi za prigrizke, ki se imenujejo antojitos in so podobni španskim tapasom. Tostadas je jed iz pečenih tortilj s fižolom, piščancem, solato, avokadom, omako ali z zdrobljenim sirom. Guacamole con totopos je zmečkana omaka iz avokadov s tortiljinim čipsom. Sopes so majhne koruzne skledice polnjene s fižolom in omako, posute pa so s sirom. Vsaka pokrajina ima svoje vrste sopesov. Quesadillas so pečene tortilje polnjene s sirom. Prigrizkov je še ogromno in so odvisni od posamezne pokrajine. Pri vseh teh jedeh se ponudijo tudi omake salsas, ki izboljšajo okus jedi. Najbolj pogoste omake so cruda, sesekljana surova zelenjava, potem salsa de tomate verde, ki sestoji iz zelenega pradižnika in chilija, salsa de jitomate je kuhana paradižnikova omaka,... Veliko vlogo v mehiški kuhinji imajo koruza, paradižnik, fižol in chili, poznajo pa se tudi španski in francoski vplivi. Predvsem chili pa je tisto, kar to kuhinjo loči od ostalih. Ta dežela namreč pozna preko 100 vrst chilija: dolg ali kratek, debel ali suh, v zeleni, črni, rumeni ali rdečei barvi, svež ali sušen,... Skoraj vsak jedilnik vsebuje juho. Caldo de pollo je piščaneja juha, ki se postreže s kosi piščanca in avokadom. Caldo tlalpeno je juha iz chilija, to je pekoča zelenjavna jed, ki jo obogati okus chilija. Opuščanje sveže zelenjave v kuhi na vaseh ima za posledico odlične zelenjavne juhe, na primer cremas (zelenjavna krema) in puchero (goveja zelenjavna juha). Tudi sveža morska hrana je sestavina včih juh, na primer juhe iz rakovic, jaibas en chilpachole. Sveža morska hrana iz Pacifika, mehiškega zaliva, Karibskega morja, pa tudi iz rek in jezer, je stalnica v Mehiški kuhinji. Zelo dober in kvaliteten je tudi piščanec. Od vse mehiške kuhinje pa izstopajo lokalne specialitete, po katerih slovi vsaka regija posebej. Na severu je tako značilen cabrito (mlad kozel), z Yucatana prihajajo jedi pibil iz Veracruza prihaja veliko morske hrane, iz Jalisca pozole;... Glavni obrok se je popoldan, reče se mu comida. Tedaj lahko dobite tudi nekakšen meni v restavracijah - comida corrida ali menu turístico. Pozna večerja se razume kot nekaj posebnega, saj imajo Mehičani ponavadi za večerjo lahek prigrizek in vročo čokolado. V restavracijah pa lahko za večerjo dobite raznovrsten izbor jedi. Zajtrk strežejo vse jutro. Če želite v restavraciji priklicati natakarja, da vam prinese račun, lahko pomahate z roko, ali pa vadite španščino z besedami La cuenta, por favor. Pri tem ne pozabite na napitnino, ki pri natakarjih znaša okoli 15% vrednosti računa. Mehiško pivo se lahko kosa z najboljšimi na svetu. Najbolj znana sta Bohemia in Tecate, ne smemo pa pozabiti na Corono, Negra Modelo in XX Dos Equis. Michelada je osvežilna pijača iz piva in limoninega soka, ki se jo postreže s soljo na robu kozarca. V zadnjih nekaj letih so napredovala tudi njihova vina. Ta sicer niso neverjetna, a so vsekakor pitna. Seveda pa med nacionalnimi pijačami ne smemo pozabiti na mezcal in na tequillo. Mezcal najlažje kupite v državi Oaxaca, tequillo pa lahko dobite povsod. Slednja je najboljša, če je narejena iz 100% modre agave, obstajajo pa tri vrste: bianco, reposado in anejo. Slednji dve sta temnejši in sta bili starani v hrastovih sodih. Tequillo se ponavadi postreže z limono in soljo, tequila bianco pa se pogosto meša z drugimi pijačami. Pogosto vam postrežejo tudi kahlúo, to je kavni liker z okusom vanilije ali ron (rum). Med toplimi pijačami je najslavnejša seveda kava. Čaj ni tako razširjen, a zeliščnih čajev spijejo precej. Atole je pijača iz koruze in mleka z okusom čokolade ali sadja. Popularna pa je tudi vroča čokolada (chocolate caliente), z dodatkom cimeta ali vanilije. Od brezalkoholnih hladnih napitkov so dobri razni sokovi. Agua de Jamaica je na primer hibiskusov cvet namočen v vročo vodo. Sveže in sušene začimbe za pripravo raznih mehiških jedi lahko kupite na tržnicah. Mole lahko kupite pakiranega tudi v supermarketih, a ni nikoli tako dober, kot na tržnici.

Zgodovina Mehike sega več kot 10.000 let v preteklost, ko so na tem področju nastajale prve vasi. Civilizacije, ki so ustvarjale na teh tleh, so za seboj pustile presenetljive dosežke, ki se lahko primerjajo z drugimi svetovnimi pracivilizacijami. Obstajajo dokazi, da so imeli prvotni prebivalci toene koledarje, da so razumeli astronomijo in gradili mogočne imperije. Prvi znani prebivalci so bili Olmeki, dokazi o njihovem obstoju pa datirajo v čas kakih 2.000 let pred našim štetjem. Vendar pa so bili znaki človekovega življenja na tem področju najdeni tudi iz obdobja 9.000 let pred našim štetjem. Za njimi so se tu naselili Maji, ki so zgradili nekatera neverjetna mesta tudi po severni in centralni Ameriki. Ravno oni so naredili velik korak v astronomiji, poznali so koledar, imeli so izredno razvit čut za umetnost in neverjetne arhitekturne sposobnosti. Nekatera njihova dela lahko še danes vidimo v mestih Palenque, Chichén Itzá in Tulum. Imeli so tudi svojo pisavo, poznali so številke. Najimenitnejše mesto majevske civilizacije je bilo verjetno Tenochtitlán, ustanovljeno leta 200 pred našim štetjem. Kot klasično majsko civilizacijo je tudi to mesto prizadela kriza (v letih 700 do 800), saj so zaradi pretiranega izkoriščanja naravnih virov mnoga mesta propadla ali bila uničena. Majski imperij je končno padel v 12. stoletju. Zadnji veliki imperij pred špansko kolonizacijo so ustvarili Azteki. Ti so sprva naselili mehiško dolino, nato pa so precej razširili svoje področje. Začeli so tudi z agrikulturo, da so nasitili populacijo v mestih. Ob prvem stiku s Španci leta 1500 je bil azteški imperij močan, vendar je bila njegova moč ogrožena s strani sosednjih imperijev in kultur. Hernán Cortés je prispel na mehiško obalo (kjer je zdaj Veracruz) leta 1519 in zakorakal v Tenochtitlán. Najprej pa je premagal azteške vzhodne sosede iz Tlaxcale, nato pa je z njimi združil moči in premagal Azteke. Španci so tam vladali tri stoletja, deželo pa so izkoriščali zaradi mineralov in drugih naravnih virov. Vsiljevali so krščanstvo in navidezno uničevali azteško kulturo, rušili so templje in tam gradili cerkve. Mehika pa je bila ena prvih dežel, ki so se uprle španski nadvladi. Leta 1808 je namrč Napoleon zavladal burbonski monarhiji in v kolonijah je nastopila kriza. Gibanje za neodvisnost se je začelo leta 1810, vodil pa ga je mehiški duhovnik Miguel Hidalgo. Njega so sicer že leta 1811 ubili, vendar se je boj nadaljeval. Mehičani so svojo neodvisnost dosegli leta 1821. Tri leta kasneje je bila zapisana ustava in tedaj je bila ustanovljena republika. Prva leta po osamosvojitvi so bila težka in nestabilna, zamenjalo se je ogromno predsednikov. Antonio López de Santa Anna je prevladal v Mehiki leta 1833 in v času njegovega vladanja (predsednik je bil kar 11-krat) se je Teksas odcepil in postal del Združenih držav Amerike. Leta 1846 so Združene države napadle Mehiko na kopnem in z morja, mehiški odpor pa je bil slabo koordiniran. Dve leti kasneje so podpisali sporazum, v katerem je Mehika izgubila velik del svojega tedanjega ozemlja, ki danes spada pod Združene države. Leta 1855 je predsednik postal Benito Pablo Juárez, ki je začel z radikalnim programom reformiranja. Leta 1957 je z demokratično ustavo ločil Cerkev od države, prodali so cerkvene in druge vzajemne posesti, vse državljane pa so naredili enake pred zakonom. Temu se je uprla predvsem Cerkev, pa tudi vojska in v letih 1958 do 1961 je zavladala državljanska vojna. Tedaj je postalo tudi jasno, da mehiška vlada ni zmožna odplačati svojega dolga Veliki Britaniji, Franciji in Španiji, zato so te dežele začele v Mehiko pošiljati svoje ljudi. Leta 1836 so francoske sile zavzele mesto Mexico in ga imenovale Maximilian, a so ga Čez 27 let premagali Mehieani pod vodstvom Juáreza. Leta 1876 je zavladal Porfirio Díaz, premagan je bil leta 1911. Ta bojevanja domačinov, pod vodstvom ljudi, kot so na primer Francisco Madero, Emiliano Zapatain Francisco (Pancho) Villa, so imenovana Mehiška revolucija. Po tej revoluciji je bila Mehika izčrpana – padlo ali izselilo se je več kot milijon ljudi, valuta je padla, infrastruktura je bila uničena.Pomembnejše obdobje je čas po letu 1930, pod vlado generala Lázaro Cárdenas-a, saj je pod njegovim vodstvom Mehika dosegla relativno zelo visoko stabilnost. Po letu 1968, ko so v Mehiki gostili olimpijske igre, je državno gospodarstvo zopet padlo, inflacija je bila velika. Leta 1988 je na volitvah zmagal Carlos Salinas de Gortari, ki je obljubljal politično in gospodarsko reformo. Slednjega se je sicer držal (tedaj je bil podpisan sporazum o prostem trgovanju z Združenimi državami in Kanado), politično pa ni dosti spremenil. Kmalu po njegovem odhodu je Mehika zopet padla v krizo. Januarja 1994 je v južni deželi Chiapas, ki meji na Guatemalo, izbruhnil upor. Uporniki so zahtevali demokratične spremembe in odstop vlade. Kljub poskusom sporazuma so se izbruhi nadaljevali. Avgusta tega leta je bil po uboju prvega kandidata nacionalne stranke za predsednika izvoljen njegov naslednik Ernesto Zedillo Ponce de León. Ta stranka je zmagala tudi na volitvah v kongres, druge stranke pa so jo obtožile goljufij.